vodilna slika

650. obletnica ustanovitve Novega mesta: osrednja slovesnost

datum: 10. 04. 2015

V četrtek, 9. aprila, zvečer se je v Športni dvorani Leona Štuklja odvila osrednja slovesnost ob 650. obletnici ustanovitve Novega mesta.

V četrtek, 9. aprila, zvečer se je v Športni dvorani Leona Štuklja odvila osrednja slovesnost ob 650. obletnici ustanovitve Novega mesta. Slovesnost, ki jo je neposredno prenašala slovenska nacionalna televizija, si je v dvorani ogledalo preko 1.300 obiskovalcev, ogledate pa si jo lahko tukaj.

 

Govor župana Mestne občine Novo mesto Gregorja Macedonija

 

macedoni.jpg

 

Spoštovani predsednik Državnega sveta, cenjeni častni odbor, častni meščani, dragi Novomeščanke in Novomeščani, cenjeni gostje in prijatelji Novega mesta,

 

Ponosen sem, da vas lahko danes nagovorim. Hvaležen času in prostoru, predvsem pa hvaležen mestu in ljudem, ki nas je in ki so nas naredili, da smo to, kar smo: Novomeščanke in Novomeščani, meščani našega mesta in državljani sveta!

Zato mi dovolite, da namesto znanih zgodovinskih datumov raje omenim nekaj dejstev, med katere smo bili in smo danes vpeti – da bi skupaj razumeli, kaj pomeni 650 let v življenju nekega mesta. Če človek pri 65 razmišlja o pokoju in mirni starosti, tedaj je naše mesto, desetkrat toliko staro, ta trenutek pred odločitvami, za katere iskreno upam, da nam bodo vsem prinesle ne mir, temveč nov ustvarjalni nemir in nespokoj.

 

Kraji torej kot mejniki časov, Novo mesto kot znamenje ob poti dob.

Ko je nastalo pred 650 leti, je zaznamovalo južni rob cesarstva. Če si hotel misliti tisti čas, si moral Novo mesto misliti med Dunajem in Carigradom – med dvema cesarstvoma torej. Na zemljevid si se vpisal s tistim, kar si znal proizvesti, natisniti, uprizoriti, uglasbiti – a svet se je v tvoje mesto vpisoval s tistim, kar so poti, karavane in vojske prinesle od drugod.

 

Ko tako skupaj mislimo o stoletjih nazaj in naprej, ne pozabimo, da smo vse to skupaj: da smo mesto situl in twinga, Enapa in Dneva D, Rudolfa in Matička.

Da bi se Novo mesto zarisalo na svetovni zemljevid in vpisalo v čas, je najprej prav vsak od nas moral biti nekje doma. Kar torej dela mesto mesto, so kraji in ljudje.

V Novem mestu se s Šanc vidi Loka, z Marofa Ragov log. Mestne njive že davno niso več njive, Grm je že pošteno zrasel – in tudi Breg je že več kot samo breg. Sta Mačkovec in Žabja vas. Sta Bršljin in je Šmihel. In je reka Krka, ki nas vse povezuje.

Ko se premikamo s kraja na kraj, srečujemo Ketteja in Gruma, Jakca in Andrijaniča, Tokca in Levičnika, Kozino in Jarca, Podbevška in Bergerja, Mlakarja in Osolnika, Štuklja in Smodiša. O enem priča verz na vodnjaku, o drugem tovarniški kompleks; o enem nam govori spominska plošča, zaradi drugega je cela ulica videti kot dramsko prizorišče ali glasbeni song.

Vse to so naši kraji in naši časi, naše pesmi in naše drame. Vse to so naši ljudje.

 

A hkrati nas naše lastno mesto in njegova pozicija v svetu učita, da ni dovolj občudovati lastnega okljuka. Le če znamo našo posebno zgodbo narediti univerzalno, lahko nagovorimo svet. Vprašajte Roka Bička, zakaj so Razrednega sovražnika gledali tako v bruseljski komisiji kot v pariških kinih. Vprašajte Jožeta Colariča, zakaj ljudje kupujejo Krkina zdravila, Krka pa tuje tovarne. Vprašajte Patricea Haettela, koliko slovenskih delov je v enem francoskem avtu. Zato, ker so vsak po svoje Novo mesto znali s kratke, omejene daljice premestiti na odprto premico: kjer so osebne in zgodovinske korenine še kako pomembne, a kjer je hkrati le nebo meja. Ko znaš iz novomeške gimnazije narediti univerzalno sporočilo; ko znaš na dediščini majhne lekarne osvojiti vse celine; ko tvoj avtodom vozi po celem svetu – tedaj lahko po bondovsko rečeš: »Ja, iz mesta sem. Novega mesta!«

 

Spoštovane Novomeščanke in Novomeščani, dragi prijatelji,

naša letošnja praznovanja smo zasnovali med ponosom in potenciali. Naj nas prvi ne zaslepi za druge; naj nam upravičen ponos ne zastre ali celo zatre priložnosti. Mesta so danes torišča razvoja: mesta se med sabo razlikujejo in povezujejo prav glede na to, kaj specifičnega lahko ponudijo obiskovalcu, študentu, kupcu, raziskovalcu, investitorju – a najprej in predvsem svojemu občanu in občanki. Kvaliteta življenja, ki se meri z nešteto drobnimi, vsakdanjimi rečmi, je tista, ki se na koncu sestavi v celovito sliko nekega mesta.

Če se ga lotimo skupaj in če ujamemo duha časa, smo lahko spet na širni, zgodovinsko odprti in svetovno relevantni premici – ali pa ostanemo ujetniki kratke, vase spodvite daljice. Naj vas spomnim, da je v nekem prejšnjem obdobju kot sinonim razvojnega zaostanka Novega mesta, njegove odrinjenosti na rob zgodovine, veljalo dejstvo, da »je Glavni trg zaraščala trava«. Mar nam ne pove veliko o naši dobi to, da bo morda sveže zelena, pomladno dišeča trava čez nekaj let ravno simbol razvitosti, trajnostnega razvoja in spoštovanja naravnih vrednot našega mesta? Morda bi se naši otroci pred Knjigarno Goga danes raje igrali na travi kot na asfaltu? A tudi tedaj jih bo z novim nemirom še vedno navdajal isti Kettejev verz: »V Elizij, do zvezd...(...) brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir...«.

 

Dragi prijatelji,

si lahko našo 650-letnico predstavljamo tako, da pričnemo odštevanje do novih premikov našega mesta; naj nas ustvarjalni nemir in želja po svetovnih in svetovljanskih standardih vse glasneje peljeta naprej, da bomo z mestom Krke in novomeške pomladi, gimnazije in škofije, fakultet in arheologije, avtomobilov in avtorjev, pripravljeni za nove zgodovinske skoke Novega mesta.

Ko cenimo stoletja minulega razvoja, mislimo na jutri. Ko se s ponosom spominjamo naših prednikov, delajmo za potomce. Ko slavimo Novo mesto, gradimo novo mesto! Le tako bomo dostojni dediči naših rojakov, ponosni državljani sveta!

Srečno, Novo mesto! In vse najboljše!

 

nastop.jpg

 

nazaj