Robert Kranjec na Knjižnih POPslasticah

datum: 15. 04. 2019

V sklopu Knjižnih POPslastic je novomeško knjižnico obiskal eden najuspešnejših slovenskih smučarskih skakalcev, ki je pravkar zaključil dolgoletno aktivno športno kariero, v kateri je nanizal vrsto vrhunskih dosežkov na največjih svetovnih tekmovanjih. Nekaj manj kot 200 mladim, ki so se udeležili druženja z njim, je Robert Kranjec svetoval, naj bodo vztrajni in potrpežljivi pri doseganju zastavljenih ciljev. »Sanjati ni prepovedano,« je še dodal.

Robert Kranjec je živel svoje sanje. V svoji več kot dvajsetletni karieri vrhunskega športnika je osvojil dva mala kristalna globusa za skupno zmago v seštevku smučarskih poletov, naslov svetovnega prvaka v poletih, na svojem prvem nastopu na zimskih olimpijskih igrah pa ekipno bronasto medaljo. Zabeležil je tudi rekordno število opravljenih poletov preko dvesto metrov. Zaradi izjemnega občutka za letenje se ga je prijel vzdevek Leteči Kranjec.

Zanj je bilo najbolj pomembno, da si je postavil cilj. »Vedno sem sanjal, da bom svetovni prvak. Sanjati ni prepovedano. Ali ti to uspe ali ne, niti ni tako pomembno. Važno, da stremiš k temu in narediš vse za to. Najbolj pomembna je vztrajnost, biti potrpežljiv.«

Porazi so del vsakega športa in tako je tudi pri smučarskih skokih, kjerse tekmovalci med kariero pogosto soočajo z vzponi in padci. »Padec forme se hitro zgodi. Ena tekma se ti ne poklopi, drugič nimaš sreče z vremenskimi pogoji in že se začneš spraševati. Ko pa začneš preveč razmišljati, zgubiš občutke, zaupanje vase, v opremo …« Motivacije mu sicer nikoli ni manjkalo, tudi v času kriz ne. Takrat je bilo zanj zelo pomembno delo s psihologom. Iz kriz se je zelo veliko naučil. »Vedel sem, da, če si vztrajen, pozitiven in verjameš vase, se lahko zelo hitro dvigneš in to še na višji nivo. Je pa dober občutek, ko se začneš spet dvigovati.«

Na začetku kariere se je veliko obremenjeval z mnenjem drugih, kasneje pa se je po vztrajnem delu s psihologom nehal obremenjevati s tem, kaj si mislijo drugi. Konec koncev »skačem zase, za svoj užitek«. Ob zmagi so bili vsi težki trenutki in vsa odpovedovanja v hipu pozabljena. »Takrat sem se počutil ponovno star 5 let.«

Na vprašanje, ali si je kdaj na vrhu letalnice premislil, je priznal, da se je sicer res kdaj vprašal, če je to zares potrebno, ampak kljub temu se ni nikoli z letalnice spustil peš. V svoji karieri je morda dvakrat ali trikrat videl, da si je kateri od skakalcev premislil, sicer pa je to zelo redko. »Greš pač z rezervo, ne greš na polno.« Polete ima rad, poleg tega so privlačni tudi za obiskovalce. »Občutek, ko letiš, je nekaj posebnega. Podoben je občutku pri skoku s padalom.« Vedno mu je bilo najlepše skakati prav v domači Planici ob spodbudi svojih navijačev.

Če se ozre na prehojeno športno pot, mu je bilo vseh 20 let super. »Za nič mi ni žal, tudi za tiste stvari ne, ki sem jih naredil narobe, saj je bila to šola za naprej.« O tem, kaj bo počel v prihodnosti, zaradi številnih obveznosti še ni uspel razmisliti. Vsekakor si želi početi nekaj, pri čemer bo tako užival kot je pri skokih. Pri delu je zelo zavzet in verjame, da tudi ko se bo lotil nečesa novega, se bo temu povsem posvetil.

Sicer pa je športno aktiven tudi po koncu profesionalne kariere. Od nekdaj mu je všeč kolesarjenje, a je bilo zaradi narave njegovega športa smučarskim skakalcem odsvetovano. Sedaj si lahko zaenkrat privošči krajše ture, sicer pa rad spremlja prizadevanja športnih kolegov tudi preko televizijskih ekranov.   

Veliko zahaja tudi v knjižnico. »Tudi veliko zamudnin sem plačal,« je še priznal. Rad je bral med daljšimi vožnjami z letalom in v hotelski sobi po tekmovanjih. Nikoli mu namreč ni dišalo klikanje po mobilnem telefonu in brskanje po internetu: »Poleg tega sem se iz knjig veliko naučil.«